Homer

Iliada

Foto: Peter Uhan

SNG Drama Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko in Cankarjev dom

Premiera 24. 1. 2015, Cankarjev dom
Predstava traja 3 ure 10 minut in ima en odmor.

Naslov izvirnika Ἰλιάς

Režiser Jernej Lorenci
Prevajalec Anton Sovrè
Avtorji priredbe Jernej Lorenci, Matic Starina, Eva Mahkovic
Dramaturga Eva Mahkovic, Matic Starina
Lektorica Tatjana Stanič
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografka Belinda Radulović
Skladatelj Branko Rožman
Koreograf Gregor Luštek
Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat
Asistent režiserja Gregor Luštek
Asistentka scenografa Eva Brvar Ravnikar

Igrajo
Ahil Jure Henigman
Tetida Nina Ivanišin
Paris Aljaž Jovanović
Hefajst Gregor Luštek
Hektor Marko Mandić
Brizejda Zvezdana Novaković
Hera Jette Ostan Vejrup
Helena Tina Potočnik
Zevs Matej Puc
Patroklos Blaž Setnikar
Priam Janez Škof
Agamemnon Jernej Šugman

Iliada je pratemelj in izvor Evrope. Je njen začetek. Njeno prvo seme, njeno prapočelo, njen nizki štart in visoki cilj. Iliada je prvi ep Evrope, je praroman, praopera, praspektakel, prvi MTV. Iliada je temeljno šolsko čtivo in nedosežni književni vrh. Iliada je muka šolskega kurikuluma in nenehna točka radikalne fascinacije.
A Iliada je del vseh nas. Vsi poznamo Zevsa in Hero, vsi Ateno in Aresa, vsi lepo Heleno in Parisa, Agamemnona in Menelaja, vsi Ahila in Patrokla. Zakaj torej je to preobsežno in tolikokrat vsiljeno megadelo tako globoko vtkano v civilizacijo Evrope? Odkod fascinacija sodobnega človeka nad prastaro zgodbo, odkod čudenje nad navidez že zdavnaj izumrlim junaškim, heroično ljubezenskim, velikopotezno usodnim?
In kako je mogoče, da je to veliko, skoraj božansko literarno delo postalo kanon, dogma, skoraj zakon, vzor vsemu, kar mu je sledilo, ko pa je njegova vsebina ena sama medčloveška klavnica? Ko pa so temeljni vzgibi protagonistov Iliade skoraj samo zavist, pohlep, poželenje, maščevanje, gon po ponižanju, razčlovečenju, ubijanju?
In kje so današnji junaki, ki bi jih bilo mogoče primerjati s tistimi starimi? Brad Pitt kot Ahil? Je sploh čas za junake in junaštva? Se ni svet pomanjšal do te mere, da potrebuje preprostega, nevelikopoteznega človeka, ki ne dela zgodovine, temveč zgolj življenje? Začasno, skromno, vsakdanje življenje?

"Vrhunec" srboritega barbarstva in nasilja – pa tudi perverznega naslajanja pri varnem opazovanju tega –, ki ga prinese vojna, zasede zaključna bitka med Ahilom in eksplozivnim Hektorjem (Marko Mandić), na tej točki uprizoritev dokončno preneha "leporečiti" in zareže z metodo "šoka"; najprej objestnega udrihanja po sočloveku, čigar telo nadomesti metafora – z razpolovljenim torzom svinje. Koncept "klavnice" iz živalskega okolja zdrsne v človeškega (in obratno), ne gre več za (vojno) strategijo, le še za slo po posedovanju, oblasti in žretju (nemočnega, nezaželenega, ogrožajočega). Zaključna plastična nazornost smrti in krvoločnega ubijanja zapelje v končni prelom uprizoritve: dogajanje in izvajalci dokončno izstopijo iz kronologije epa ter v posmehljivem slogu zdravice ali pa uspavanke (po želji) zasejejo opomin o naši eksistencialni minljivosti. Nekakšna ironična katarza in poetični twist, ki naj bi nas odrešil krvoločnosti in tragičnosti Iliade, ne pa tudi naših lastnih življenj.

Zala Dobovšek, Pogledi, 28. januar 2015