Nahajate se na arhivskem spletnem mestu Festivala Borštnikovo srečanje - za obisk aktualnega spletnega mesta, kliknite tukaj.

Strokovna žirija 45. Festivala Borštnikovo srečanje

Melita Forstnerič Hajnšek

Melita Forstnerič Hajnšek

Melita Forstnerič Hajnšek je publicistka in urednica. Od leta 1985 je novinarka, bila urednica kulturne redakcije in urednica Večerove priloge V soboto. Sodelovala je kot publicistka z različnimi kulturnimi in s kulturo povezanimi mediji. Raziskovala je poleg slovenske emigracije v seriji portretov o slovenski diaspori tudi fenomen slovenstva na Hrvaškem in izdala 25 portretnih intervjujev z zagrebškimi Slovenci v dvojezični knjigi. Leta 2000 v soavtorstvu s Francetom Forstneričem ob 50. obletnici Založbe Obzorja izdala monografsko knjigo Jože Košar - humanist in založnik (Obzorja). Leta 2007 izda hrvaško-slovensko knjigo Zagrebški Slovenci 2005-2007. Izdajatelj in pobudnik hrvaške izdaje je bil Svet slovenske nacionalne manjšine mesta Zagreba. Je soavtorica monografije ob 80-letnici SNG Maribor V vrtincu nasprotij, nastajajočega Leksikona kulture in družbe v Mariboru in projekta Po poteh slovenskih književnikov v založništvu Društva slovenskih pisateljev. Pred izidom je knjiga o Karmini Šilec in Carmini Slovenici pri Študentski založbi Beletrina. Njeni članki so citirani v enciklopedijah izseljenskega slovstva. Zadnja leta vodi javne okrogle mize o kulturi, novi glasbi, bibiotekarstvu, Evropski prestolnici kulture in javne pogovore z uglednimi kulturniki. Bila je in je še članica številnih žirij - med drugi za nagrado za mladinsko književnost Večernica, za knjižni prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, za Veronikino nagrado. Je predsednica odbora za knjigo pri Uradu za kulturo Mestne občine Maribor.

Thomas Irmer

Thomas Irmer

Thomas Irmer je dramaturg, gledališki kritik in urednik. Poučeval je na Univerzi v Lepizigu (1992-1996), od 2003 pa poučuje na Svobodni univerzi v Berlinu na Inštitutu Johna F. Kennedyja. Med 1998 in 2003 je bil glavni urednik mesečne publikacije Theater der Zeit, med 2004 in 2008 pa dramaturški svetovalec za mednarodno gledališko sezono v Berliner Festspiele. Njegova knjižna dela obsegajo Frank Castorfs Volksbühne (2003) Die Bühnenrepublik - Theater in der DDR (2003) ter Luk Perceval - Theater und Ritual (2005). Je avtor in sorežiser štirih dokumentiranih filmov na temo gledališča: Die Bühnenrepublik - Theater in der GDR (2003), Europe in Pieces (2004), Born 1968 (2008) ter Heiner Müller (2009). Redno piše za strokovne revije Theater heute (Nemčija), Didaskalia (Poljska), Shakespeare (Norveška) in Maska(Slovenija).

Amelia Kraigher

Amelia Kraigher <em>Foto: Jože Suhadolnik/DELO</em>

Foto: Jože Suhadolnik/DELO

Amelia Kraigher je umetnostna kritičarka ter publicistka, dela pa tudi kot dramaturginja, urednica, lektorica in prevajalka. Od leta 1997 piše predvsem o scenskih umetnostih za dnevno časopisje (Dnevnik, Večer), radio (Radio Študent) in strokovno periodiko (ČKZ). Bila je urednica redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent (2000 - 2002), soustanoviteljica in članica uredništva revije za scenske umetnosti Maska (1997 - 2006) in udeleženka več (mednarodnih) strokovnih gledaliških srečanj, simpozijev in okroglih miz; mdr. je sourednica ter avtorica gesel Velikega slovenskega biografskega leksikona za področji gledališča in plesa (Mladinska knjiga, 2008), urednica publikacij ter organizatorka strokovnih srečanj na festivalu Teden slovenske drame (2000 - 2004), vodja mednarodnega simpozija Umetnost, kultura, mesto na Borštnikovem srečanju v Mariboru (2009), članica strokovnih žirij za Grumovo (2006 in 2007) in Šeligovo nagrado (2010), dramaturginja v Drami SNG Maribor (2003/2004 in 2004/2005), selektorica 4. bienalnega slovenskega plesnega festivala Gibanica (2009), 5. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (2009) in mednarodnega festivala Lutke (2010). Je tudi članica več strokovnih komisij za uprizoritvene umetnosti na Ministrstvu za kulturo RS (2002 - 2005 in 2009 - 2011), Mestni občini Ljubljana (2004 in 2007 - 2009) ter pri programu Evropske komisije Culture 2000 - Kultura 2000 (2005).

Katarina Pejović

Katarina Pejović

Katarina Pejović je dramaturginja in intermedijska umetnica. Dela tudi kot avtorica video in dokumentarnih filmov ter eksperimentalnih zvočnih del, kot pisateljica, pedagoginja in prevajalka. Njena samostojna dela in dela, pri katerih je sodelovala, so bila prikazana oz. so nastala v produkciji Kunstkanaala, Nizozemskega gledališkega inštituta, Felix Meritis, De Balie (Nizozemska), Galerije Kapelica, Plesnega teatra Ljubljana, Inštituta Egon March, DUM - Društva umetnikov, Muzeuma Ljubljana (Slovenija), Teatra Cinema Lux in Fabbrice Europa (Italija) ter Bacači Sjenki (Hrvaška); gostovala so tudi na številnih mednarodnih festivalih, med njimi na londonskem LIFT-u, na avstrijskem Wiener Festwochnu, Ars Electronici, New Moves, Eurokazu, Urbanfestivalu, FIAT-u, Teatro festivalu Parma, Stagione di Caccia, BITEF-u in MESS-u. Sodelovala je s številnimi režiserji, umetniki, producenti in oblikovalci programov, kot so Roberto Ciulli, Ljubiša Ristić, Dragan Živadinov, Dušan Jovanović, Dragan Klaić, Steve Austen, Linda Bouws, Marko Košnik, Mateja Bučar, Valentina Čabro, Borut Šeparović. Z Borisom Bakalom je soustanovila in soustvarila projekte pod skupnim imenom Bacači Sjenki/Shadow Casters. V produkciji te umetniške organizacije in interdisciplinarne platforme so od leta 2001 nastali številni projekti, ki se ukvarjajo z urbanim kulturnim spominom.

Marko Peljhan

Marko Peljhan

Marko Peljhan (1969) je režiser in intermedijski umetnik. Živi v Los Angelesu, Rigi in Ljubljani. Leta 1995 je ustanovil tehnološko vejo Projekta Atol PACT SYSTEMS in soustanovil Ljudmilo. Je koordinator mednarodne iniciative INSULAR TECHNOLOGIES in projekta MAKROLAB, kot tudi koordinator poletov za umetniške projekte v breztežnosti skupaj z moskovskim Centrom za urjenje kozmonavtov Jurij Gagarin in konzorcijem MIR. Izumil in usklajeval je tudi proizvodnjo mobilnega medijskega laboratorijskega projekta, Transhub-01, ki je bil prvič realiziran kot MOBILATORIJ in zdaj uspešno deluje. Od leta 2002 je profesor na University of California v Santa Barbari. Peljhan se je brezpogojno zapisal mejnim horizontom sodobne integralne, konceptualne in interdisciplinarne umetnosti. Njegova orodja - in orožja obenem - so komunikacijske tehnologije, politika, izobraževanje, civilnodružbena akcija in provokacija, njegovo delovno območje pa presečišče umetnosti in znanosti. Peljhan na izviren način in z močno zaslombo v teoretični reflekciji nadaljuje bogato tradicijo modernizma in avantgardističnih gibanj 20. stoletja.

Klasična spletna stran