Kitch

Prisega

Foto: Nada Žgank

Kitch in Zavod Bunker

Premiera: 28. 1. 2016, Stara mestna elektrarna Ljubljana
Predstava traja 1 uro 15 minut in nima odmora.

Avtor koncepta Kitch
Svetovalci Bojan Jablanovec, Andreja Kopač, Katarina Stegnar
Koreografinje Teja Drobnjak, Evin Hadžialjević, Sara Janašković, Eva Lah, Tanja Sabol
Oblikovalca in posredovalca zvoka Jure Vlahovič/Rok Kovač
Glasba fragmenti in obdelave pesmi različnih izvajalk in izvajalcev
Korepetitorka Nataša Nahtigal
Kostumografka Mateja Fajt
Oblikovalka maske Tina Prpar
Oblikovalec idejne zasnove prostora in svetlobe, grafični oblikovalec Kitch
Lučni vodja in tehnični koordinator Andrej Petrovčič
Fotodokumentaristka Nada Žgank
Videodokumentaristki Urša Bonelli Potokar in Valerie Wolf Gang

Performerji
Nenad Jelesijević, Lana Zdravković – gostitelja
Teja Drobnjak, Evin Hadžialjević, Olivera Milašinović, Bela Pikalo, Tanja Sabol – plesalke
Žan Mrhar, Gal Oblak – natakarja

"Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan." Kaj se zgodi, ko balkanska prišleka vzameta to epsko modrost smrtno resno? Prisega vam bo dala vse, ne bo pa od vas zahtevala ničesar. Dobrodošli v naši kafani, naj se zabava začne!

Čeprav boste hrepeneli po konceptualnem scenskem izdelku, se boste znašli v vzdušju, kjer se lahko sprostite in iščete poanto od namiznega prta naprej. Uživali boste ob ultimativnih zvokih Balkana, ob tem pa morda občasno preverjali, ali vas kdo opazuje. Iz varnega udobja boste priča tragikomičnemu svečanemu dejanju, ki vam ga najverjetneje ne bo treba nikoli prestati. Prisege se je treba udeležiti, ker bo – ne glede na to, koliko bomo spili – jutri nov dan.

Izvlečki iz kritik:

Medtem, ko cela kafana pleše na divje ritme, se zastavljajo vprašanja: kaj bi se zgodilo, če bi bile na sporedu popevke iz slovenske zaloge to-žanrske glasbe, kaj nam sporočajo in – na drugi strani – kaj sporočata pripovedi o javnem dojemanju slovenskega jezika, kot ga uporabljata performerja[.] Zabava je za nekatere na vrhuncu, drugi kot prikovani sedijo na svojih stolih in razmišljajo o tem, da pri vsem skupaj nekaj ne štima. Ampak kaj?
(Petra Tanko: O Prisegi, Oder, Radio Slovenija – Ars, 2. 2. 2016)

Prisega [...] se je dogajala v [...] srbski kafani, kjer se poje, govori in zlasti pije. Govori se blagoironično o izkušnji menjave države[.] Sto zdravic [Vie Negative] pa smo na drugi strani napili na slovenski kulturni praznik. [Z]a oba performansa velja, da smo nazdravljali zlasti mi, gledalci. Kdor neguje romantično idejo umetnosti in umetnika, [...] bi nad dogodkoma dvignil obrv. Mi, ki nam je za romantiko malo mar, pa vemo, da sta potem, [...] ko ima na kulturni proslavi večjo težo potica kot umetnost, možnosti za preživetje [...] umetnosti dve: cinično sodelovati pri procesu razgradnje ali se – zapiti skupaj s tistimi, ki jim je umetnost ljuba.
(Ana Schnabl: Na zdravje slovenski umetnosti, Dnevnik, 11. 2. 2016)

Gre za oblikovno inventiven uprizoritveni dogodek, na meji med kabaretom, muzikalom in interaktivno gledališko predstavo. Prav preko te mešanice slogov v povratni zanki izraža svojo sporočilnost.
(Petra Tanko: Performans Prisega, Oder, Radio Slovenija – Ars, 12. 4. 2016)