Ernst Toller

Hinkemann

Foto: Peter Uhan

SNG Drama Ljubljana

Premiera 26. 9. 2014, SNG Drama Ljubljana
Predstava traja 1 uro 35 minut in nima odmora.

Režiser Marko Čeh
Prevajalec Ante Novak
Dramaturginja Eva Kraševec
Scenograf Marko Turkuš
Kostumografka Branka Pavlič
Skladatelj Branko Rožman
Lektorica Tatjana Stanič
Oblikovalec svetlobe Vlado Glavan
Asistentka dramaturginje Anja Pirnat

Igrajo
Hinkemann Klemen Janežič
Drugi Maša Derganc
Greta Nina Ivanišin
Mati Maja Končar
Pavel Šopir Klemen Slakonja
Maks Klafač Matjaž Tribušon
Peter Gliha Vojko Zidar
Bogoslav Nebeščan Marko Okorn
Miha Preprost Gorazd Logar
Ravnatelj komedijantske družbe Valter Dragan
Škrilj Vanja Plut

Tesnoba, strah, občutek brezizhodnosti. Sistemska brezposelnost, nacionalistična fašizacija, revščina. Z obdobjem po prvi svetovni vojni, ko je Toller pisal Hinkemanna, nas povezuje cela vrsta družbenih pojavov. Soočamo se z umanjkanjem razredne in politične zavesti, z ekstenzivnim procesom poblagovljenja, z racionalizacijo in mehanizacijo dela in delavca ... Toda najmočnejša paralela z današnostjo jenezmožnost osrednjega dramskega lika, da bi našel mesto v svetu in zaživel po lastnem prepričanju. Zaveda se odgovornosti, ki jo nosi kot posameznik. Zaveda se, da se ne more zateči niti pod okrilje oblasti niti religije. Prav nasprotno, njegova edina dolžnost je odgovornost do lastnega obstoja.
Hinkemann že od začetka drame ni cel, njegova necelovitost, ki je posledica vojne, je vir njegove senzibilnosti, samoizpraševanj, eksistencialnega nemira in tudi iskanja možnosti za nadaljevanje življenja. In morda je ravno Hinkemannova necelovitost pogoj za novega, povojnega posameznika? Morda je ravno preživetje neopisljivih grozot in zaznamovanost z neizbrisno izkušnjo tisto, kar Hinkemanna spremeni v človeka prihodnosti? Morda je to edina pot resničnega napredka? Potem Hinkemann ni napaka družbe, temveč tisti razsvetljeni posameznik, ki v družbi kljub umanjkanju moči predstavlja vsaj minimalno možnost.

Tudi tokrat Čeha zanima ponazarjanje inhibiranih, tesnobnih stanj, ki jih iztrga racionalni, zavestni ravni. Ko se brezdelni jalovec, ki v kriznih časih vendarle hoče prehraniti družino/ženo, napoti v "freak show" (izbire ni: "ali – ali"), kjer pije kri in grize žive podgane in miši ("nemška moč, ki je meso postala", ne bi mogla biti bolj ironična), se Čeh v estetiki predstave ne ujame na dobesedno, eksplicitno podajanje ekspresionističnih podob – podgane, obglavljeni otroci in prostitucija (dodamo lahko še kakšen prizor iz poezije Gottfrieda Benna ali nam bližjega Kosovela), ki jih je ob jalovosti zabrazgotinjene (politične) vesti ta tako imenovana "nemška tragedija" polna. Predstava ostane pri besedah in telesu, grebe globlje in globlje v temelje besedila, išče domiselne in jasne rešitve, vzpostavlja pritlehno in temačno atmosfero, v kateri je tudi najbolj učinkovita, saj vleče gledalca z močnim magnetizmom polnokrvnega gledališkega mehanizma.

Nika Leskovšek, Dnevnik, 2. oktober 2014