Po motivih Kralja Ubuja Alfreda Jarryja; zbrana dela kolektiva Ubu

Kralj Ubu

Foto: Peter Uhan

SNG Drama Ljubljana

Premiera 30. 1. 2016, SNG Drama Ljubljana
Predstava traja 2 uri 40 minut in ima en odmor.

Režiser Jernej Lorenci
Dramaturg Matic Starina
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografinja Belinda Radulović
Avtor glasbe in izbora citatov Branko Rožman
Oblikovalec svetlobe Pascal Mérat
Koreograf Gregor Luštek
Lektorica Tatjana Stanič
Asistentka dramaturga (študijsko) Katja Markič

Igrajo
Ata Ubu Jernej Šugman
Mama Ubu Nina Valič
Kapetan Bordure Bojan Emeršič
Veliki duhoven Jurij Zrnec
Klemen Slakonja Klemen Slakonja
Ministrica Sabina Kogovšek
Financar Boris Mihalj
Sodnik/Veliki Gregor Zorc k. g.
Črnec/Mali Žan Perko k. g.

Vsaka era ima svojega Ubuja; Lorencijeva uprizoritev ustvarja svojevrsten pogled na brutalnost in primitivizem današnjega časa, ki nista prav nič manj živa kot v času nastanka igre Kralj Ubu Alfreda Jarryja (1896). Škandal, ki je ob premieri Kralja Ubuja razdelil občinstvo in je poleg premnogih oznak dobil tudi svoje mesto kot podoba napada na samozadostnost buržoazije, je nepričakovano napovedal dogajanje v 20. in očitno tudi v 21. stoletju, tako na področju umetnosti kot v družbenem življenju. V umetnosti je Kralj Ubu napovedal avantgardne tokove, ki so pometli s tradicionalnimi oblikami, tako nadrealizem, dadaizem kot celo dramo in gledališče absurda in poznejši ludizem. Družbi pa je napovedal pohod pohlepa in brezobzirno morijo. Vse to v obliki objestne in obešenjaške igre z obilico črnega humorja in brez vsakršnih zadržkov.
Brezobzirni, pohlepni, pogoltni, a v resnici strahopetni Ata Ubu, ki ga k divjaškemu prevzemu oblasti in k še bolj okrutnemu totalitarnemu vladanju spodbuja njegova žena, Mama Ubu, parodirana različica Lady Macbeth, vzbuja brezmejne in očitne vzporednice s časom, v katerem živimo.

"Kolektiv Ubu pod vodstvom režiserja Jerneja Lorencija uprizori brezobzirno obešenjaško črnohumorno igro brez zadržkov, drži ogledalo svetu, pri čemer je enako neprizanesljiv tudi do sebe. Notranji vzgibi, ki po družbenih pravilih veljajo za (vsaj) nečedne in jih zato raje zamolčimo, se nebrzdano družijo z obilico objestnih dejanj in sovražnega govora, s katerim se v takšni odkriti obliki soočimo le še za zasebnimi omizji ali pri anonimnih komentarjih na spletnih medijih, kjer pa je (najpogosteje) cenzuriran. Nož zarijejo tako v splošne človeške lastnosti kot tudi v povsem konkretne situacije in osebe."

Nika Arhar, Delo, 1. 2. 2016