Goran Vojnović

Jugoslavija, moja dežela

Foto: Peter Uhan

SNG Drama Ljubljana

Premiera 11. 4. 2015, SNG Drama Ljubljana
Predstava traja 3 ure 10 minut in ima en odmor.

Režiser Ivica Buljan
Asistent režiserja Robert Waltl
Avtor dramatizacije Goran Vojnović
Dramaturginja Mojca Kranjc
Scenograf Aleksandar Denić
Kostumografka Ana Savić Gecan
Skladatelji Rundek Cargo Trio*
Lektorica Tatjana Stanič
Oblikovalca svetlobe Son:DA
Asistentka scenografa Ajda Primožič
Asistent kostumografke Andrej Vrhovnik
Kondicijski trener Iztok Hodnik
Svetovalka za srbščino Iva Babić
Svetovalec za vojvodinščino Zoran Knežević
Svetovalec za bosanščino Saša Tabaković

*Avtor glasbe za song Izdan Gorana Vojnovića je Darko Rundek.

Izvajalci glasbe na posnetku so: Isabel (violina), Dušan Vranić Duco (klaviature, tolkala, glas) in Darko Rundek (kitara, glas, miks, editing).

Igrajo
Nedeljko Matjaž Tribušon
Duša Nataša Barbara Gračner
Dušan Zvone Hribar
Milena, Makedonska pevka Maja Končar
Vojak, Receptor, Stražar Saša Tabaković
Vojak, Žiga, Mladen, Stražar Benjamin Krnetić k. g.
Emir Jernej Šugman
Brane Bojan Emeršič
Mladi Vladan Filip Ekart Babić k. g.
Enes Aljaž Jovanović
Vladan Marko Mandić
Nadja Nina Ivanišin
Mediha, Sanjska natakarica Zvezdana Mlakar
Danilo Uroš Fürst
Risto Gregor Baković
Živka Nina Valič
Kosa Iva Babić
Nataša Lina Ekart Babić k. g.
Jovana Gaja Pöschl
Mišo Aleksander Cavazza k. g./Črt Veselko k. g.
Dragan Valter Dragan
Svatje Zvone Hribar, Maja Končar, Saša Tabaković, Jernej Šugman, Bojan Emeršič, Aljaž Jovanović, Nina Ivanišin, Zvezdana Mlakar, Uroš Fürst, Gregor Baković, Nina Valič, Iva Babić, Lina Ekart Babić k. g., Gaja Pöschl, Aleksander Cavazza k. g./Črt Veselko k. g., Benjamin Krnetić k. g.

Harmonikar Uroš Jezdić k. g./Dejan Panić k. g.

Roman Jugoslavija, moja dežela postavlja drugo ob drugo dve podobi Balkana. Eno, ki je zapisana v otroškem spominu, in drugo, ki se razprostira pred nezaslepljenimi očmi odraslega človeka. Nedvomno se lahko na odru ti dve podobi prepletata tako zelo različno, kolikor so neomejene razsežnosti odrskih resničnosti, in ravno v tem gledališkem razkošju se skriva največji potencial za uprizoritev besedila. Gledališki oder namreč na najlepši možni način omogoča istočasnost različnih dogajanj, istočasnost spominskega in resničnega, preskakovanje iz enega v drugo in tudi zabrisovanje mej med njima. Vladanovo iskanje vojnega zločinca generala Borojevića se lahko povsem nerazvozljivo preplete z njegovimi spomini na očeta Nedeljka in pred gledalci se lahko druga za drugo izrisujejo podobe dvojnosti njegovih notranjih doživljanj, podobe njegove razdvojenosti. Tako pa lahko morda pridemo še bližje bistvu problema našega soočanja z zločini, ki so jih v imenu ljudstva delali naši dobri očetje, bratje, strici, sosedje ali prijatelji.

Ta [uprizoritev] je režirana na način, ki med koketiranjem s potencialno popularno, všečno formo [...], pušča dovolj prostora za igranje s pomeni, gestami in interakcijami, vendar ne z improvizacijo, temveč tako, da omogoča zadostno igralsko avtonomijo. Kljub poudarjeni naraciji oziroma poudarjenemu pomenu besedila, ki sicer uspešno ustvarja tako dramaturški kot zgodovinski lok, stežka rečemo, da je sama zgodba odločilno pomembna, vsaj ne kot zaokrožena celota, temveč jo raje beremo na nekem vzporednem "kanalu", med kopico drsečih in prekrivajočih se igralskih gest.

Nenad Jelesijević, Dialogi 2015, št. 1–2 (junij)