Ivan Cankar

Hlapci

Foto: Luca Quaia

Slovensko stalno gledališče Trst

Premiera 20. 3. 2015, SSG Trst
Predstava traja 1 uro 30 minut in nima odmora.

Režiser Sebastijan Horvat
Avtorja priredbe Milan Marković Matis, Sebastijan Horvat
Dramaturg Milan Marković Matis
Scenograf Jürgen Kirner
Kostumografka Belinda Radulović
Skladatelj Drago Ivanuša
Lektorica Tatjana Stanič
Asistent režiserja Žiga Divjak

Igrajo
Jerman Radko Polič
Anka Tina Gunzek
Lojzka Nikla Petruška Panizon
Minka Patrizia Jurinčič
Komar Matija Rupel
Nadučitelj Iztok Drabik Jug
Pisek Luka Cimprič
Župnik Jure Kopušar
Mladi Jerman Romeo Grebenšek
Kalander Primož Forte
Mati Maja Blagovič

Hlapci je zgodba o ljudeh brez pokončne in etične drže, ki v življenju in poklicu nedosledno (in neodgovorno) sledijo vetru interesa in opuščajo svoje ideale. Nastala je iz osebne stiske, univerzalne okoliščine in dinamike pa ostajajo nespremenjene, saj gre za večno, etično vprašanje, ki se ponavlja v odnosu do oblasti in družbe. Uprizoritev v režiji Sebastijana Horvata je zahtevala od publike aktiven pristop s sodobnim, nenavadnim, angažiranim, prodornim branjem enega najbolj znanih in kontroverznih slovenskih dramskih del, ki postavlja publiki zrcalo presenetljivo aktualnih vprašanj. Zato je smiselno, da si tudi danes postavljamo vprašanja, ki jih našteva dramaturg te uprizoritve, Milan Marković Matis: "Kdo so hlapci? To na videz povsem preprosto, celo banalno vprašanje je bilo pred sto leti prav tako smiselno zastaviti kot danes. Je hlapec nekdo, ki se boji povzdigniti glas nad avtoriteto, ali nekdo, ki uporniku kuha, mu pospravlja in čisti? Ali pa so hlapci preprosto rezultat realnosti odtujenega dela v kapitalistični družbi?"

Uprizoritev uspešno napade pričakovanja publike, naskoči sklop prepričanj, kaj Hlapci so in kako učinkujejo, zahteva pa dobro poznavanje predloge, da prepoznamo izvorne in zdaj zmaknjene in dekonstuirane izjave zbora, učiteljskega in igralskega.
Ob koncu se nam zastavi vprašanje, ali je bolj pretresena 'naivna' in na ortodoksijo pristajajoča publika – in tako bolj učinkuje na njih – ali tista, ki so Cankariane že malo naveličani in kot poznavalci sodobnih performativnih praks uživajo v prepoznavanju realno-fikcijskih lupingov, vstopov in izstopov v prostor igre in širokega spektra potujitev.

Matej Bogataj, Delo, 1. april 2015