Franz Kafka

Grad

Foto: Peter Uhan

SNG Drama Ljubljana

Premiera 14. februarja 2015, SNG Drama Ljubljana
Predstava traja 2 uri 50 minut in ima en odmor.

Izvirni naslov romana Das Schloß
Izvirni naslov dramatizacije Dvorac

Režiser Janusz Kica
Avtor dramatizacije Goran Ferčec
Prevajalka dramatizacije Višnja Fičor
Dramaturginja Mojca Kranjc
Scenografa Numen + Ivana Jonke
Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov
Skladatelj Kyrre Kvam
Lektor Arko
Oblikovalec svetlobe Aljaž Zaletel

Igrajo
K. Branko Šturbej
Krčmar, Krčmar 2 Matija Rozman
Občinski predstojnik, Galater, Glas iz slušalke, Schwarzer, sin grajskega oskrbnika, Momus, vaški tajnik, Erlanger, Klammov prvi tajnik Branko Jordan
Učitelj, Barnabas, sel Saša Tabaković
Dekle pri Lasemannu, Gisa, učiteljica Petra Govc
Gospa Lasemann, Barnabasova mati, Mizzi, predstojnikova tajnica Katja Levstik
Kočijaž Gorazd Logar
Artur Nik Škrlec AGRFT
Jeremias Rok Kravanja k. g.
Pepi, sobarica/natakarica Vanja Plut
Pepina prijateljica, Hans Brunswick, učenec Sabina Kogovšek
Amalia, Barnabasova sestra Iva Babić
Olga, Barnabasova sestra Barbara Cerar
Strojar Lasemann, Barnabasov oče, Bürgel, Friedrichov tajnik Zvone Hribar
Frieda Polona Juh
Krčmarica Zvezdana Mlakar

Franz Kafka je sinonim za toliko različnih občutij in stanj sodobnega človeka kot le malokateri avtor svetovne književnosti. Čeprav njegova dela niso med tistimi, ki nas prepričajo z lagodnostjo in prijetnostjo bralskega užitka, pa so kljub časovni odmaknjenosti vedno znova aktualen del kulture vsakdanjega življenja in privlačna za nove razlage. Roman Grad zavzema v Kafkovem po obsegu skromnem opusu še prav posebno mesto; s svojo večplastnostjo, prostodušno temačnostjo in vznemirljivo nedokončanostjo zgodbe o zemljemercu, ki pride v zasneženo vas pod gradom, je bil vse od nastanka vir identifikacije v najrazličnejših zgodovinskih situacijah, tako političnih kot metafizičnih. Že samo to dokazuje, da ga je dojeti celovito ne le nemogoča, temveč tudi nesmiselna naloga in da je vsak poskus, da bi ga prevedli v drug medij, že vnaprej obsojen na nezadostnost. Kar nam ostane, je delen, oseben, tako rekoč sebičen pogled, v katerem naj se s pomočjo Kafkove metaforike zrcali zdajšnjost. Avtorska interpretacija kaže eno od poti do avtorja, ki ga razumemo vsi, a nihče prav zares.

Vse, česar se K. računalniško pedantno loti, se izkaže za nesporazum ali nekaj povsem drugega. Z vso energijo rine v začaran krog novih zapletov. Vsem prinaša nesrečo, živa sramota. Skozi vso to temačno zagatnost pobliskava humor in še dodatno priča o Kafkovi aktualnosti. Ko se smejimo, se smejimo sebi. K. na koncu obždi v snegu neskončno utrujen. Ni več pomembno, da je preslišal besede še enega grajskih tajnikov, utrujenost je v resnici neuničljiv mir, spokojnost. Kica s sodelavci mojstrsko obvladuje oder, menjave krajev in prehodi med prizori so hitri in gladki, ostalo, in to največ, kar je mogoče, ustvari 16-članski ansambel na čelu s Šturbejem in Juhovo, ki sta oblikovala vlogi K.-ja in Fride do zadnjih fines.

Dušan Rogelj, Radio Slovenija 1, 15. februar 2015