Nenad Cizl, oblikovalec in ilustrator

Petek, 8. januar 2016

... s številnimi nagradami, ki bo nekoč morda tudi kipar

Na rumeno podlago je narisal dlan. Črno, veliko, robustno. Dvignjeno v zrak. In potem je njene prste bogato okrasil z zlatimi prstani. Le še en se mora zavihteti na kazalec in skupno jih bo petdeset.

Okrog tega motiva je spletel celostno grafično podobo letošnjega Borštnikovega srečanja, našega največjega in najstarejšega gledališkega festivala. Seveda ne po naključju. Najprestižnejša nagrada, ki jo podeljuje ta festival, je Borštnikov prstan. In v petdesetih letih, kolikor se jih je nabralo vključno z letošnjim, so jih podelili že natanko petdeset.

S podobo tega festivala, prelito na plakate, vabila in v druga vidna sporočila, se sicer ubada že pet let. Vse odkar sta organizatorjem dobro besedo zanj zastavila njegova profesorja z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Radovan Jenko in Ranko Novak. In odkar je enkrat vmes oblikovanje tesno prepletel še z ilustracijo, je to celo njegov najprepoznavnejši projekt. Lani se je v njem spraševal, kaj pomeni biti igralec. Predlani se je s človečki, ki jih želi ugonobiti velikan, dotaknil zaostrenih razmer na področju kulture. Subtilen politični komentar mu je prinesel nagrado outstanding v kategoriji obveščanje in ozaveščanje.

Čisto prvo nagrado je dobil leta 2000, pri dvajsetih. Uplenil jo je na festivalu za mlade kreativce Magdalena v domačem Mariboru in s tem končno prepričal teto Duško, da mu je zaupala kakšno delo v agenciji Mediamix. Končno zato, ker ji je menda "težil" že vse od štirinajstega leta, ko je očetu na računalniku oblikoval prve vizitke in mu zanje zaračunal tisoč tolarjev. Še preden se je dobro zavedel, je imelo eno podjetje njegov logotip, drugo, sam Tuš, pa embalažo za izdelke trgovske znamke. Delal je tudi za druge agencije in takoj po študiju postal umetniški direktor na Pristopu. Sledile so nove nagrade, tudi na festivalu evropske kreativnosti Eurobest, kjer so s kolegoma iz agencije kot za šalo nabrejnstormali projekt za drugo mesto.

Najvidnejši dosežek na tujem pa ga je doletel leta 2008. Ko so mu prvič zaupali celostno grafično podobo Magdalene, so bile že to "mokre sanje". Potem pa je projekt padel v oči velikemu newyorškemu Art Director’s Clubu in ta mu je zanj namenil častno omembo. Za hip je bil razočaran, ker ni dobil "prave" nagrade. Ko pa je ugotovil, da so med "luzerji" takšni velikani, kot je Sonyjev Playstation, si je le pustil dopovedati, da je tudi to res velika stvar.

Takrat ga je še zelo vleklo v oglaševanje. Tudi zato, ker je bilo to še malce bolj "oldskul" in je namesto na milijon aplikacij najbolj stavilo na plakate, ki so tudi njegova strast; to je potrdil tudi z letošnjo razstavo v ljubljanski mestni hiši. Danes pa mu oglaševanje ne diši več. V njem skoraj ni več presežkov, pa še kriza je prinesla nova, kritična spoznanja o potrošništvu. Zato je raje sam svoj šef. In najraje se loteva vsebinsko močnih projektov, pri katerih mu naročniki pustijo popolnoma proste roke.

Takšnim sodelovanjem pravi "projekti za dušo" in največ jih je s področja kulture – festivali, gledališke predstave, glasbeni dogodki. Ali pa podoba Emkejeve plošče Znajdi se, za katero mu je predlani pripadla nagrada tresk. Ali ovitek plošče Sabljasti tiger ekipe Tekochee Kru, ki mu je letos prinesel Brumnovo nagrado, strokovno oblikovalsko priznanje. A ni dobil le ene – mednarodna žirija mu je na isti prireditvi še eno namenila za embalažo ljubljanske picerije Dobra Vila, ki jo je hudomušno porisal s picojedi v podobi znanih superjunakov.

Že kot mulc je risal kot uročen. Sploh vojaška letala. Ta je naštudiral tako natančno, da je kot drugošolec že dobil prvo ilustratorsko naročilo, in tisti MIG ali pa morda F-16 mu je tako dobro uspel, da končnega rezultata ni hotel predati naročniku, sošolcu. Zato je sledil pretep. Rad je imel tudi risanke, še raje pa je skejtal, in čeprav njegove noge tega športa žal ne zmorejo več, z njim ostaja povezan prek ilustracij, s katerimi občasno polepša skejte in longboarde domače izdelave.

Zato pravzaprav ne preseneča, da je ilustracija tista, ki ga trenutno najbolj vznemirja. Tudi pred vsakim novim oblikovalskim projektom ga sicer zaščemijo prsti, a če bi se lahko, bi se v prihodnosti posvetil izključno ilustraciji. Kot izjemno hiter in slogovno raznovrsten risar, ki v enem trenutku ustvarja dobrodušne kosmate pošasti, v naslednjem pa že kompleksen nadrealističen svet ali angažiran odziv na aktualno dogajanje, ima tu gotovo še precej rezerve. A najprej bi moral, kot pravi, zadeti na lotu. Ne predstavlja si, da bi lahko preživel samo z ilustracijo. Ne še.

A če bi se to po nekem čudnem naključju vseeno zgodilo ... potem bi se zagotovo tudi preselil. Ob dalmatinsko morje. Tam se že zdaj vsako leto trudi preživeti sto dni, čeprav vedno vsaj na pol delovno. Potem pa bi popolnoma odložil računalnik in risal le še na roke. In skulpture iz lesa bi ustvarjal. Ali pa vsaj lesene pipe.

Vir: http://www.mladina.si/171621/nenad-cizl-oblikovalec-in-ilustrator/