Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča 2014

Četrtek, 27. marec 2014

Gašper Tič

Bližalo se je svetovno gledališko praznovanje,
ko imel sem nenavadne sanje:
predme stopi starec, še vitalen,
a hkrati prav monumentalen…
Prisede in molči, a ni komot,
čutim, da besede išče.
Vprašam ga: ‘Kako vam je ime, gospod?’
Odvrne mi: ‘Slovensko gledališče.’
A: ‘O, v čast mi je, čez nekaj dni slavite,
dovolite, da čestitam iz srca, s pripombo: Dobro se držite!’
B: ‘Eh ja, sinko, še predobro!, bi skrbniki moji ti odgovorili,
kaj naj s starim, ni mu kraja, mi bi stroškov se znebili!
Mi žepnine več ne dajo, v negotovosti me puščajo,
prijatelje, ki delali so zame – že odpuščajo!’
A: ‘Dajte no, kaj vendar govorite,
slovenskemu teatru ni na svetu para,
z voljo, ustvarjalnostjo zdržite,
nikdár še ni uspelo, komur vas ne mara!
Zagotovo boste preživeli,
vsaj dókler boste nas, ki radi imamo vas, imeli.
Lahko nam praznik, ki ga zdaj slavite,
s kakšno mislijo o ustvarjalcih popestrite?’
B: ‘Iskreno radosti me notranji pogled na gledališče,
igralce, režiserje, ustvarjalnosti vseh stičišče.
Res vas občudujem in priznam, me gane
ta ljubezen vaša, ki mi vselej celi rane.
Vi ste moji ljubi- lepo vas prosim, skup držite,
ozavestite, da ste na istem bregu,
v bran svetlobe in ljubezni skup stopite,
poslanstvu služite, ne egu.
Pomnite, da izključno s hvalo,
napredujemo le malo;
pogubno zanemariti je lastno ogledalo.
Zame vselej govorite, da sem svetu, vam zrcalo,
a ko kaj povem, se sliši me le malo;
naj zavejo se politiki, ki sploh so blizu jim vse fraze,
da kultura ni nekaj, kar se odpelje na varno v davčne oaze,
ni nekaj, kar se da v stečaj,
na novo odpre in skrije grehe za nazaj,
ni proizvod, ki se ga doma ukine,
pa se uvaža, da dva delita si cekine.
Kultura je nekaj, kar se goji,
ker brez nje: ne le človek, narod ne preživi.
Res so časi mračni,
Slovenci ne prvič in morda ne zadnjič lačni;
a brez kulture – pod reflektorji, na soncu, v senci -
bomo zadnjič lačni kot Slovenci.
Zato, vsi moji, me nocoj slavite,
kolege svoje iz srca častite
in kot z delom svojim, tudi danes sporočite:
žarek smo, ne strošek – ničesar ne uničimo!
Sploh pa: Na koncu pesmi, glej – mi pičimo!’
Zbudim se iz sna, zamotim se, pospravljam stanovanje,
a ves čas odmeva v meni: Iz take smo snovi kot sanje …

Gašper Tič (odlomek iz Ode gledališču)