Partizanski upor v gledališču, na filmu in fotografiji

Miklavž Komelj
KJE SO MEJE, PREGRADE ZA PARTIZANSKO GLEDALIŠČE?
Partizansko gledališče v Sloveniji se je formiralo od improviziranih nastopov v prvih partizanskih četah preko organiziranega frontnega gledališča do nacionalnega gledališča na osvobojenem ozemlju, ki je med drugim uprizorilo tudi Molièra v kostumih, sešitih iz zavezniške padalske svile. Gledališče je v partizanih stopilo iz institucionalnih okvirov in jih obenem vzpostavilo na novi ravni. Ob tem pa se je dogajala tudi "teatralizacija življenja": v drzni akciji, ki jo je v Ljubljani za praznovanje prvega maja 1943 izvedla Varnostno-obveščevalna služba (VOS), bi lahko – če se opremo na opis Zdenke Kidrič – videli trenutek gledališke organizacije celotnega mestnega središča. Prispevek bo osredinjen prav na vprašanje, kako je gledališče, ko je stopilo v revolucionarni boj, obenem lahko postajalo inspiracija za organizacijo samega boja – v duhu misli o gledališkem kolektivu kot modelu revolucionarnega kolektiva, ki jo je izrekel Filip Kumbatovič Kalan na ustanovnem zborovanju Slovenskega umetniškega kluba leta 1944. Posebna pozornost bo namenjena tudi igri Edvarda Kocbeka Večer pod Hmeljnikom, katere uprizoritev v sklopu Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju je pomenila konceptualni unicum v prepletu gledališča in politike: na odru, na katerem so potekale seje prvega slovenskega parlamenta, je bil gledališko uprizorjen primer volitev v neki vasi, ki so temu parlamentu dajale simbolno legitimacijo.

Miklavž Komelj je doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani s tezo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice 14. stoletja. Izdal je več knjig poezije in drugih del, med njimi je obsežna razprava Kako misliti partizansko umetnost?. Posveča se tudi prevajanju (Fernando Pessoa, Pier Paolo Pasolini, César Vallejo, Djuna Barnes).

Gašper Troha
GLEDALIŠČE UPORA ALI GLEDALIŠČE UPORNIKOV?
Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju naj bi se razlikovalo od vojaških gledaliških skupin, ki so delovale v času 2. svetovne vojne pri nas in po svetu, po svoji umetniški ravni. V svoj repertoar je namreč vključevalo dela slovenskih in svetovnih klasikov, priredilo pa je tudi dva odrska tečaja. Na prvi pogled gre za emblematični primer gledališča upora, a zanimivo je, da se je v oddaji "Gledališče sredi pušk" iz leta 1977 Filip Kumbatovič Kalan, dramaturg tega gledališča, spominjal, da je v NOB prišlo do situacije, ko sta bila "kultura in politika eno". Je torej SNG res gledališče upora ali bi ga bilo bolje imenovati gledališče upornikov? Bi morali zaradi tega ponovno ovrednotiti njegovo mesto v zgodovini gledališča? Da bi lahko našli odgovor na to dilemo, bomo pregledali repertoar SNG na osvobojenem ozemlju, ga primerjali z dogajanjem v britanskem gledališču iz tega časa in razmislili, kakšno vlogo so imeli v njem teksti Cankarja, Čehova, Molièra, Nušića in Linharta, ki domnevno ločujejo SNG od drugih vojaških gledaliških skupin na Slovenskem.

Gašper Troha je doktoriral na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani leta 2007 s tezo Artikulacija odnosa do oblasti v slovenski drami 1943–1990. Med drugim je bil programski vodja Mednarodnega literarnega festivala Vilenica, glavni urednik založbe Arsem ter honorarni predavatelj na Filozofski fakulteti in AGRFT v Ljubljani. Trenutno je zaposlen na Ministrstvu za kulturo RS kot generalni direktor Direktorata za ustvarjalnost.

Aleš Gabrič
UPORNOST IN ODPORNOST SLOVENSKEGA TEATRA MED 2. SVETOVNO VOJNO
Slovenska gledališka umetnost se je pred izzivi okupacije odzvala z veliko dozo upornosti in želje po preživetju slovenske kulturne ustvarjalnosti. To je bilo vidno že na gledaliških deskah (prejšnjega) Narodnega gledališča v Ljubljani, v katerem so imeli sodelavci osvobodilnega gibanja precejšnjo podporo. Še bolj jasno je upornost in odpornost slovenske kulture prišla do izraza na deskah leta 1944 ustanovljenega Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. Slovenski narod (edino "pleme" predvojnega uradnega troedinega jugoslovanskega naroda, za katerega v okupatorjevih načrtih ni bilo prostora) je tako na pritiske po uničenju odgovoril tudi s kulturo, na kulturen način in z bogatenjem kulturne zakladnice.

Aleš Gabrič je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani predava zgodovino slovenske kulture. Raziskuje slovensko politično, kulturnopolitično, kulturno in šolsko zgodovino, v več prispevkih se je podrobneje posvetil tudi gledališki zgodovini, npr. Prešernovo gledališče v Kranju 1945–1957 (2001), "Al prav se piše Županova Micka ali predsednikova hči. Amaterski odri na Slovenskem 1945–1955" (1995), "Prvo Slovensko narodno gledališče je delovalo v Beli krajini" (2010), "Družbena in družabna vloga gledališke dejavnosti na Slovenskem v 20. stoletju" (2010).

Gal Kirn
VRNITEV K PARTIZANSKEMU FILMU
V duhu Komeljeve vrnitve k partizanski umetnosti kot hkratnega udejanjenja prelomne politike v nemogočih razmerah in anticipaciji možnosti za prihodnjo umetnost (in nov svet) se bomo lotili posebnega podpodročja, ki je bilo v času 2. svetovne vojne pozabljeno, skoraj strukturno nemogoče: partizanskega filma. Če je slednji oziroma bolje "film o NOB" po vojni postal dominantna žanrska platforma, pa bomo tu pokazali na nekatere obstoječe in anticipirajoče tendence "partizanskega filma". Katere so bile pravzaprav prve gibljive partizanske podobe?

Gal Kirn trenutno živi v Berlinu in dela kot postdoktorski raziskovalec zgodovine medijev na Humboldtovi Univerzi. Bil je raziskovalec pri ICI in Akademiji Jan van Eyck (Maastricht), leta 2012 pa je doktoriral iz politične filozofije na Univerzi v Novi Gorici. Uredil je knjigo Postfordism and Its Discontents (2010), ki je izšla tudi v slovenščini, prav tako pa je sourednik knjig Surfing the Black. Transformative Moments in Yugoslav Cinema (2012) in Encountering Althusser (2012). Je avtor številnih člankov v domačih in mednarodnih revijah; ena od njegovih priljubljenih raziskovalnih tem se dotika politike spomina v (post)jugoslovanskem kontekstu. Je tudi član Iniciative za demokratični socializem.

Nadja Zgonik
OD MITINGA DO AKCIJE: AGITACIJSKA IN MOBILIZATORSKA VLOGA FOTOGRAFIJE V DELOVANJU KULTURNIŠKE SKUPINE 14. DIVIZIJE
Član kulturniške skupine 14. divizije, v kateri so bili pesnik, plesalka, igralka, glasbeniki in kipar, je bil tudi fotograf Jože Petek. V pluralni sestavi in programskem delovanju skupine se je, sledeč sovjetskim in španskim zgledom, kazalo načelo o zavzemanju za sintetično naravo umetnosti in potreba po vključevanju sodobnih tehnoloških medijev, na primer fotografije. Posnetki Jožeta Petka, ki je spremljal delovanje skupine, življenje 14. divizije in predvsem njen zimski pohod na Štajersko januarja in februarja leta 1944, niso le reportažne fotografije, saj se zaradi posebne vloge fotografa, ki je kot dejavni član množičnega gibanja hkrati akter dogodka in njegov pričevalec, spremenijo iz dokumenta preteklega dogajanja v svojevrstno umetniško dejanje, ki ne agitira in mobilizira z ideološko politično retoriko, ampak s prikazi kulturnih dejanj, tudi intimističnih, človeške solidarnosti, sočutja, tovarištva in pripravljenosti tudi v umetnosti odreči se individualizmu zato, da izgrajuješ novo, tenkočutno senzibilnost skupnosti.

Nadja Zgonik, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka, je izredna profesorica za umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Deluje tudi kot gostujoča kuratorka in pripravlja razstave za galerije doma in po svetu. V njeni bibliografiji, ki šteje več kot tristo enot, je šest monografskih publikacij. Je članica SUZD, AICA in slovenske sekcije PEN.