Nahajate se na arhivskem spletnem mestu Festivala Borštnikovo srečanje - za obisk aktualnega spletnega mesta, kliknite tukaj.

Od delavskih odrov do koreografij upora

Na sporedu:

  • Ponedeljek, 20.10.2014 ob 14:08  

Nikolai Jeffs
MOŽNOSTI ANARHISTIČNIH TEATROV: EMMA GOLDMAN O DRAMI NJENEGA ČASA
Emma Goldman je napisal knjigo Družbeni pomen moderne drame (The Social Significance of the Modern Drama), ki je nastala na podlagi njenih predavanj. Za tiste čase – izšla je leta 1914 – je bila knjiga zelo pomembna, saj je angleško govorečemu občinstvu predstavila sodobno dramatiko. Goldmanovo sicer poznamo predvsem kot anarhistično aktivistko, toda imela je tudi velik vpliv na kulturo, zlasti po objavi omenjene knjige. Prispevek bo predstavil njena videnja, razgrnil nekatera druga presečišča anarhizma in drame ter tako opozoril na neko sicer skrito plat problematike gledališča upora.

Nikolai Jeffs je diplomiral in doktoriral na Universtiy of Essex, Velika Britanija. Objavil je številne članke in dele monografij s področja literarne, kulturne in politične kritike. Je urednik Zbornika postkolonialnih študij (2007) in soavtor (z Andrejem Pavlišičem) dokumentarnega filma Borili se bomo proti njim: kriki k razumevanju starega nasilja nove Evrope (2004). Poučeval je na University of Essex in na Univerzi v Ljubljani, danes uči na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem.


Rok Vevar
DELAVSKI ODRI IN SODOBNI PLES: REFORMA MODERNIZMA
V 20. in 30. letih preteklega stoletja je ameriški sodobni ples (moderni ples) – zaradi velikih ekonomskih migracij iz Evrope ter pripadnosti plesalcev in plesalk delavskemu gibanju, levičarskim političnim prepričanjem in/ali komunistični partiji ZDA – postal uporni koreografski medij za socialna, politična, rasna in ekonomska vprašanja. Zaradi povojne politične gonje proti levičarjem in komunistom je ta del ameriške plesne zgodovine dobil svojo strokovno obdelavo in ustrezno zgodbo šele v zadnjih dveh desetletjih. Levičarski moderni ples 20. in 30. let se je morda najmočneje manifestiral v kolektivih, kot je bil The New Dance Group, in številnih solistih z nastopi na delavskih političnih mitingih in novoustanovljenih umetniških mrežah. Ta zgodovinski pojav se danes kaže kot odločilen dejavnik za politične, kulturne emancipacije diskriminiranih družbenih skupin, kot eno prvih mest integracije afro-ameriške populacije v ameriško družbo in kot mesto umetniškega protesta, ki je v temelju formalno izčistil plesni vokabular ameriškega modernega plesa. Po drugi svetovni vojni se je na podlagi McCartheyjevih čistk ameriška plesna krajina segregirala glede na politično pripadnost; vrsta ustvarjalcev, ki se je v 20. in 30. letih deklarirala za levičarje ali komuniste, je ostala brez večje vidnosti, se zaposlovala v Evropi ali tako rekoč popolnoma izginila iz plesno-kulturnega zemljevida.

Rok Vevar je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot gledališki kritik in publicist je objavljal v domači in tuji dnevni in strokovni periodiki. Bil je mentor in predavatelj gledališke kritike ter zgodovine in teorije scenskih umetnosti na seminarjih, predvsem v okviru festivalske mreže FIT (Bolgarija, Slovaška, Finska, Poljska idr.), dejaven je tudi v programih mreže Nomad Dance Academy na Balkanu. Na Akademiji za ples poučuje Plesno zgodovino, dramaturgijo in analizo in je asistent na AGRFT (pri predmetih Gledališka kritika in Teorije sodobnega plesa). V svojem stanovanju v Ljubljani je pred dvema letoma ustanovil Začasni slovenski plesni arhiv in ga doslej predstavil v Zagrebu (Center booksa) in v Mahidnra Humanities centru na Harvardu (Cambridge, MA) v ZDA.


Aldo Milohnić
KOREOGRAFIJE UPORA
Med številnimi kulturniškimi skupinami in posameznimi umetniki, ki so aktivno sodelovali v slovenskem (in jugoslovanskem) odporniškem gibanju v času 2. svetovne vojne, si zasluži našo pozornost nenavadni primer plesalke modernega plesa Marte Paulin – Brine. Avgusta leta 1943 je prišla v partizane in se tako opredelila za sodelovanje v revoluciji, v kateri je lahko plesala, če uporabimo frazo, ki jo navadno pripisujejo Emmi Goldman. Partizanski fotograf Jože Petek nam je zapustil nekaj fascinantnih fotografij, na katerih vidimo Brino, ki pleše na gozdni jasi pred številnimi borci takrat ustanovljene Rabske brigade. Zavoljo svoje umeščenosti v jedro odporniškega gibanja se je ta svojevrstna partizanska koreografija približala idealom avantgarde, saj je udejanjila neposredno in neločljivo povezanost performerja in občinstva. V drugem delu prispevka sledi analiza sodobnega primera "koreografije upora", ki so jo iznašle skupine umetnikov in aktivistov med nedavnimi protesti in drugimi pouličnimi dogodki v Sloveniji.

Aldo Milohnić je doktor sociologije kulture in docent na Univerzi v Ljubljani – Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predava zgodovino gledališča. Je urednik knjižne zbirke Politike, urednik številnih zbornikov in tematskih številk kulturnih časopisov, soavtor več knjig ter avtor knjige Teorije sodobnega gledališča in performansa (2009). Zadnjih dvajset let je sodeloval pri številnih domačih in mednarodnih raziskovalnih projektih o zgodovini in teoriji scenskih umetnosti, sociologiji kulture in kulturni politiki.


Goran Sergej Pristaš
TEATER OPERACIJ
Gledališče je zmožno ne le reflektirati, temveč tudi proizvesti določen čas. Gledališče je vedno v nekem instrumentalno določenem času, a je tudi samo časovna operacija. Ta strojni značaj teatra, njegova sposobnost, da je diagram časa, da zapravlja čas, ko kaže podobo časa, mu omogoča, da proizvaja tudi prekinitve v času. In prekinitve so nujne, če se želimo preizkusiti – s pomočjo nekaj rigidnega mišljenja – v destabiliziranju ali vsaj razkrivanju determinirajoče in totalizirajoče fikcije vzročno-posledične zveze med delovno in življenjsko dobo.

Goran Sergej Pristaš je dramaturg, soustanovitelj gledališke skupine BADco. in izredni profesor na Akademiji za dramsko umetnost Univerze v Zagrebu. Bil je programski koordinator Centra za dramsko umetnost  (1995–2007) in prvi urednik (1996–2007) časopisa za scenske umetnosti Frakcija. Z Bojano Cvejić je uredil knjigo Parallel Slalom. A Lexicon of Non-aligned Poetics (2013) in s Tomislavom Medakom Time and (In)Completion: Images and Performances of Time In Late Capitalism (2014). Je eden od pobudnikov projekta "Zagreb – Cultural Kapital of Europe 3000". S projekti BADco. in Frakcija je sodeloval na Beneškem bienalu 2011, Documenti 12, sejmu ARCO in na številnih festivalih in konferencah.

Klasična spletna stran