Gledališče upora

Mednarodni znanstveni simpozij v organizaciji Raziskovalnega programa in Centra za teatrologijo in filmologijo UL AGRFT, v sodelovanju s Festivalom Borštnikovo srečanje

V turbulentnih časih, ki porodijo množična odporniška gibanja, kot so bila, denimo, antifašistična in protikolonialistična, v novejšem času tudi gibanja za varstvo človekovih pravic in pravic manjšin, protesti proti skorumpiranim političnim elitam, diktaturi kapitala in samodržcev raznih barv in usmeritev itn., pogosto nastanejo kulturne in umetnostne prakse, ki so tako ali drugače vključene v boje za družbene spremembe. V teh gibanjih proti militaristični, fizični, verbalni, strukturni ali kateri drugi obliki nasilja navadno pride do organskega zraščanja poprej ločenih sfer umetnosti in politike, ki ju ne moremo več ustrezno poimenovati s starimi, od sedimentov tradicije in ideologije preobloženimi pojmi. Takrat moramo odpreti prostor za teoretski premislek o nečem, kar se dogaja tukaj in zdaj, pred našimi očmi, v kar smo tudi sami tako ali drugače vpleteni in kar terja hipno refleksijo, čeprav moramo nova, ustreznejša teoretska orodja za prakticiranje te refleksije šele izdelati.

Pri tovrstnih umetnostnih praksah se orodje umetniškega izražanja spontano spreminja v orožje upora, v sozvočju z znanim Brechtovim geslom, da je (tudi) knjiga orožje. Umetnost, ki sama sebe doživlja kot "orožje", je lahko samo tista, ki se je odpovedala nekdanji meščanski avtonomiji in ki – ne v nasprotju, temveč v skladu s to pozicijo – ne trdi, da je lahko nadomestek za oboroženi boj v času vojne ali za politični boj v času miru. Poskuse konceptualizacije radikalnih performativno-političnih praks lahko najdemo v skoraj vseh velikih emancipatornih gibanjih preteklega stoletja, od "proletkulta" v času ruske revolucije in "urgentnega gledališča" v španski državljanski vojni, do "frontnega gledališča" slovenskih partizanov v času 2. svetovne vojne; ustanovitev Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju pred natanko sedemdesetimi leti je bila, v zgodovinski perspektivi, pomembna gesta upora svobodomiselnih slovenskih gledališčnikov proti okupatorju. Na trdoživost gledališča upora kažejo tudi novejši primeri: "gledališče zatiranih", gledališče v obleganem Sarajevu, gledališka skupina beguncev iz BiH v Sloveniji ipd., kakor tudi sodobne prakse, ki povezujejo gledališke in druge performativne oblike s političnim aktivizmom. Nedavne "vstaje ljudstva" so se začele prav v Mariboru in potem razširile po celi Sloveniji; del tega pisanega pouličnega dogajanja so bili tudi razni kulturni dogodki in performansi, npr. "Protestival", "vstaja zombijev", pred tem tudi protestno branje Cankarjevih Hlapcev pred parlamentom itn.

O gledališču upora bodo 23. in 24. oktobra razpravljali raziskovalci, študenti, aktivisti in umetniki iz Slovenije in tujine. Večina prispevkov s simpozija bo pozneje objavljena v tematski številki mariborske revije Dialogi.

Avtor koncepta in organizator simpozija: Aldo Milohnić
Programski odbor: Blaž Lukan (UL AGRFT), Aldo Milohnić (UL AGRFT), Barbara Orel (UL AGRFT), Goran Sergej Pristaš (Akademija dramske umjetnosti Sveučilišta u Zagrebu), Miško Šuvaković (Fakultet muzičke umetnosti, Univerzitet umetnosti Beograd)

Raziskovalni program (P6-0376), ki ga izvaja raziskovalna skupina UL AGRFT, financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.