Zakaj je Aleksander Veliki praznih rok?

Ivo Svetina

Prispevek se posveča analizi Tarasa Kermaunerja, ki je znotraj svojega raziskovalnega projekta Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike posebno pozornost posvetil tudi dvema dramama, in sicer Aleksandru  praznih rok Vitomila Zupana (1954) in Aleksandru Velikemu Vladimirja Kavčiča (1969). Kermauner ugotavlja, da se navkljub poldrugemu desetletju, ki loči nastanek obeh dram, obe ukvarjata in problematizirata vsakršen poskus osvajalskega pohoda nad svet, pri tem tako Zupan kot Kavčič svoje Despota, Diktatorja, celo Mesijo demitizirata in detronizorata, kajti izkušnja naše revolucije pritrjuje tezi, da je revolucija lahko le nasilno spreminjanje sveta, pa četudi je njen cilj vzpostaviti "raj na zemlji", odprava vseh krivic in izkoriščanja človeka po človeku, in drugič, da se zaradi jalovosti revolucije, ki nikdar ne more udejanjiti svojih utopičnih idej, eno despotstvo nadomesti z drugim, ena diktatura z drugo. Prazna pričakovanja, upi in sanje se izkažejo kot čista manipulacija Velikih vodij. "Nauk", ki ga moramo razbrati iz obeh Aleksandrov, še zlasti pa iz Kermaunerjeve analize,  je, da se tudi pričakovanja, upanja in sanje o demokraciji slej ko prej izjalovijo tako, da na koncu ostane le eno vprašanje: Zakaj se naše zmage spreminjajo v poraz?

Ivo Svetina, roj. 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Bil zaposlen na TV Slovenija (dramaturg in urednik dramskega programa), v Slovenskem mladinskem gledališču (dramaturg in umetniški vodja), podsekretar na Ministrstvu za kulturo, od leta 1998  do 1. 8. 2014 direktor Slovenskega gledališkega muzeja oz. Slovenskega gledališkega inštituta.
Izdal 20 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oz. dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije (tradicionalne tibetanske igre). Prejel več nagrad: zlato ptico za zbirko Botticelli, ki je prevedena v hrvaščino in italijanščino (1976), nagrado Prešernovega sklada za zbirko Péti rokopisi (1987), štiri nagrade Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo (1987, 1992, 1996 in 2010), Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta za zbirko Lesbos (2005)in Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev (2010).