Drama kot oblika (iz) »predmiselnega kaosa«

Blaž Lukan

Prispevek razpravlja o zadnji drami Vitomila Zupana Zapiski o sistemu (1975). Drama je v slovenskem literarnozgodovinskem kontekstu komajda registrirana, in to včasih s povsem arbitrarnimi sodbami o njeni domnevni kritični navezavi na sočasni "socialistični sistem", temeljitejše obravnave pa – razen v delu Tarasa Kermaunerja – ni bila deležna. Bolj opazna je bila njena uprizoritev (1979) v Eksperimentalnem gledališču Glej v režiji Janeza Pipana, pri kateri je gledališka kritika poudarila zlasti dosežke režije, besedilu pa očitala nekatere formalne pomanjkljivosti. Prispevek izhaja ravno iz navedenih "pomanjkljivosti", ki pa jih razume kot nove, presežne kvalitete besedila, s katerimi avtor presega okvire sočasne slovenske dramske produkcije, na določen način pa tudi "samega sebe". Razmislek se giblje v dveh smereh: prva je "formalna" in odkriva v Zapiskih o sistemu dramaturške oz. oblikovne elemente, kakršne je veliko kasneje vzpostavila postdramska (gledališka) praksa, druga pa je vsebinska in v besedilu najde ideološke nastavke, ki segajo čez poenostavljene aktualizme, njihova "tarča" pa ni nedemokratični jugoslovanski sistem, temveč (zahodni) demokratični sistem kot tak in ki ga še vedno živimo.

Blaž Lukan (1955) je doktor dramaturgije, dela kot praktični dramaturg v gledališču in pri filmu, piše gledališke kritike, spremne besede v knjižne objave dram in strokovnih besedil slovenskih in tujih avtorjev ter znanstvene razprave s področja dramatike in teorije scenskih umetnosti. Bil je umetniški vodja Gledališča Glej in SLG Celje. Je docent za dramaturgijo na UL AGRFT. Napisal je več knjig, med njimi Gledališki pojmovnik za mlade (1996), Slovenska dramaturgija: dramaturgija kot gledališka praksa (2001), Tihožitja in grimase: gledališke ekspresije (2007), Performativne pisave: razprave o performansu in gledališču (2013), in (so)uredil knjigo Svobodne roke: antologija teoretske misli o slovenskem gledališču 1899–1979 (2012).