Mejniki v razvoju Dramatičnega društva v Ljubljani

Štefan Vevar

V prispevku bom skušal orisati tiste dogodke in dejanja v razvoju Dramatičnega društva v Ljubljani v času med letoma 1867 in 1918, ki so prelomne narave in jim lahko pripišemo poimenovanje mejniki. Resda je mejnica med prelomnimi dejanji in evolucijskimi dejavniki nekega razvoja pogosto zabrisana in bolj stvar komentarja kot objektivne presoje. Vseeno pa so nekatera dejstva, dejanja in dogodki take narave, da lahko rečemo, da se je zaradi njih razvoj proti izoblikovanju slovenskega gledališča na Slovenskem bodisi sploh lahko začel bodisi uspešneje obšel premnoge čeri na svoji poti bodisi doživel dragocene "dramatične" pospeške. Lok prelomnih dogodkov ne bo mogel preskočiti prvega, včasih malce spregledanega mejnika, namreč na začetku druge polovice 19. stoletja dozorele zavesti o nujnosti vzpostavitve slovenskega narodnega gledališča, in tudi ne korenin, iz katerih se je ta zavest razvila; in se ne bo mogel izteči pred opredelitvijo prve povojne uprizoritve Jurčičevega Tugomerja (v Drami SNG) kot simbolnega znamenja nove prihajajoče dobe: evropeizacije slovenskega gledališča.

Dr. Štefan Vevar je po diplomi leta 1999 magistriral in leta 2011 doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1987 je zaposlen v Slovenskem gledališkem muzeju (inštitutu). Je avtor več razstav, med drugim: Mejniki slovenske gledališke zgodovine (2000), Dušan Moravec in njegovi gledališki sodobniki (2012), ter soavtor stalne razstave Hoja za gledališčem (2014). Je pisec člankov in monografij na temo slovenske gledališke zgodovine, npr. Sem, torej igram, prispevki za psihosociološki portret slovenskega igralstva (1997). Ob tem je avtor številnih prevodov iz nemške književnosti ter prevodoslovnih objav, med njimi monografije Vrvohodska umetnost prevajanja (2013). Leta 2012 je izdal svojo disertacijo Fenomen Goethe … Prejemnik Sovretove nagrade leta 1999.