Federico García Lorca

Hiša Bernarde Alba

Foto: Željko Stevanić

Produkcija 8. semestra (4. letnik) UL AGRFT

Premiera: 8. 6. 2016
Predstava traja 1 uro 15 minut in nima odmora.

Režiserka Nina Ramšak
Dramaturginja Varja Hrvatin
Scenografka Nina Rojc
Kostumografka Tina Pavlović
Oblikovalec svetlobe Igor Remeta
Oblikovalka maske Ana Lazovski

Igrajo
Sara Dirnbek, Petja Labović, Žan Koprivnik, Zala Ana Štiglic, Voranc Boh, Blaž Dolenc, Mia Skrbinac, Maša Grošelj, Lara Vouk

Mentorji
Dramska igra in gledališka režija
doc. Matjaž Tribušon
red. prof. Matjaž Zupančič

Scenografija
izr. prof. mag. Jasna Vastl

Kostumografija
red. prof. Janja Korun
asist. mag. Tina Kolenik

Jezik in govor
asist. mag. Nina Žavbi Milojević
doc. mag. Alida Bevk

Nebo krvavi in sije rdečico na neskončno planoto makovega polja. Latice prično odpadati. Volkovi jočejo in tulijo, objokujejo in hrepenijo po luni, ker brez nje ne zmorejo živeti. Jok hrepenenja odmeva na praznem polju in takrat na nebu zasveti električno modra luna. Latice maka poletijo po planjavah, plešejo pod krvavim nebom. Električno modra luna je privid, ki se prične razblinjati, in volkovi jočejo, da bi ga ujeli, preden popolnoma izgine. Modre lune ni, ampak volkovi jo vidijo, ker je tako živa in tako močno modro sije na tem krvavem nebu. Še zmeraj tulijo, in bolj kot tulijo, bolj električna je modra luna. Čeprav na krvavem nebu sveti polna praznina, volkovi objočejo njeno električnost in ta vse bolj sveti. Luna je tista iluzija, ki volkovom daje moč. Kliče jih in vabi in oni plešejo.