25+25. Gledališka scenografija Marka Japlja

SNG Maribor | 14.–23. 10. 2011

Foto: Marko Japelj

Marko Japelj je pred petindvajsetimi leti – pri petindvajsetih – oblikoval svojo prvo scenografijo, in sicer za diplomsko predstavo Hedda Gabler v režiji Tomaža Pandurja. Njegov scenografski prvenec na profesionalnih odrih je sledil le leto kasneje – s Tremi sestrami v režiji Vita Tauferja in produkciji Drame SNG Maribor. Ne gre pozabiti, da ga je sprva bolj zanimala arhitektura, nato je na njeno mesto stopila scenografija.
Prvo pomembno prelomnico v njegovem ustvarjanju predstavlja predstava Šeherezada (v režiji Tomaža Pandurja) v začetku leta 1989; takrat so bili dnevi dolgi, a še zmeraj prekratki za uresničitev vseh idej. To je bilo obdobje intenzivnega samoizpraševanja, obdobje dvomov in iskanj. Sledilo je plodno delovanje v SNG Maribor, s katerim je Japelj neizrekljivo povezan in zaznamovan. Scenografije  v režijah in koreografijah mnogih režiserjev in koreografov so izrisale vodilno linijo njegovih scenografij in postavile temelje njegovemu razpoznavnemu slogu oblikovanja in vključevanja svetlobe.
Ni moč spregledati tudi njegovega kreativnega dela v tujini, kjer je na Visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju pridobil gostujočo profesuro in ostal tam tri semestre. Bil je profesor, ki se je počutil kot študent, predaval je le nekaj let mlajšim študentom in poslušal predavanja drugih predavateljev v mojstrskem razredu. V istem obdobju je sodeloval s Paolom Magellijem v nemškem Wuppertalu, kasneje je scenografije oblikoval še na Hrvaškem, v Srbiji, Črni gori, Italiji, Nemčiji, Avstriji, Veliki Britaniji, Grčiji ...
Od leta 1998 je Japljevo ustvarjalno delovanje povezano tudi s koreografom in režiserjem Edwardom Clugom. Z njim soustvarja magične plesne dogodke, začenši s prelomnim (ne samo za sodelujoče in gledalce v "domačem" Mariboru, temveč tudi za celoten slovenski in evropski gledališko-plesni prostor) Tangom. Sodelovanje s Clugom je njegovi scenografiji ponudilo nove možnosti izražanja in koncipiranja prostora.
Marko Japelj scenografijo dojema vedno manj kot grajeno strukturo, pač pa jo vidi kot odnos in refleksijo prostora in časa. Njegovo delo primarno izhaja iz intenzivnega zanimanja za prazen prostor, prazen volumen. Intervencija s svetlobo, črto ali objektom spremeni prazen prostor v oder. Oblika in volumen, ploskve in objekti povzročijo napetosti v prostoru. Najbolj ga vznemirja prazen prostor, prostor, ki polni praznino med vzpostavljenimi elementi. Praznino, ki je nevidni odlitek vsega, kar ga obdaja.