Poročilo selektorja 45. Festivala Borštnikovo srečanje

Četrtek, 17. junij 2010

Če bi hoteli z eno samo besedo opredeliti naravo celote slovenske gledališke produkcije, bi nemara lahko porekli, da je ta - solidna. Kar bi v vrednostnem smislu pomenilo, da je kakovostna raven slovenskega gledališča na dokaj visoki ravni, v bolj opisnem smislu pa, da je slovenska gledališka ustvarjalnost postavljena na trdne "obrtne" (in institucionalne) temelje, ki razmeroma kakovostno (in količinsko tudi izrazito obsežno) produkcijo sploh omogočajo. In če k tej ugotovitvi dodamo še zvrstno, vsebinsko, estetsko in ne nazadnje produkcijsko pestrost slovenske gledališke pokrajine, o katerih niti ni dvoma, se zdi, da je razlogov za optimizem pravzaprav dovolj. Vendar je treba na tem mestu opozoriti tudi na temno plat teh obetavnih ugotovitev, zaradi katere o dobri kondiciji slovenskega teatra ni mogoče govoriti brez pridržkov: omenjena "solidnost", zaradi katere na naših odrih resda nastane le malo resnično slabih predstav, v nekaterih primerih tudi ščiti hrbet ustvarjalni rutini in uprizoritveni lagodnosti, če že ne tudi pomanjkljivim repertoarnim premislekom; velika količina predstav, ki že morda meji na hiperprodukcijo, v sebi nosi tudi nevarnost površnosti in zaostrovanja že zdaj prisotnih težav s postprodukcijo; v razmerah množične proizvodnje se vse prepogosto izgubljajo iskateljstvo, drznost in (tudi idejna) zavzetost, ki odstopajo prostor znanemu, varnemu, preizkušenemu.

Kot selektor sem se spopadel predvsem z dvema težavama: prva je bila izjemno obsežna produkcija (več kot 110 predstav oziroma "uprizoritvenih dogodkov", ki sem jih v enem letu prepoznal kot možne vsebine programa nacionalnega gledališkega festivala), druga - sicer precej manjša - pa delno pomanjkanje jasnih "objektivnih" meril za njihovo izbiro; pravilnik Borštnikovega srečanja tako na primer določa, da na festivalu sodelujejo "vse oblike gledališke ustvarjalnosti - z izjemo čistega lutkovnega, plesnega in glasbenega gledališča", vendar je v praksi, predvsem pri sodobnejših hibridnih zvrsteh, interpretacija tega določila nemalokrat dokaj nehvaležna reč; še precej bolj težavno pa je opredeliti, kaj naredi neko predstavo za "slovensko": je to producent oziroma koproducentski delež, je to jezik, ki ga (če ga) uporabljajo v predstavi, je to režiser, drugi sodelavci, relativni delež slovenskih nastopajočih v projektu, itd.? Načeloma sem se v "mejnih" primerih sodobne globalizirane gledališke produkcije odločal za odprto držo, ki je v premislek uvrščala kar največje število uprizoritev.

Z evidentiranjem predstav za letošnjo selekcijo sem začel nekje sredi lanskega maja, torej približno takrat, ko poteče rok za prijavo uprizoritev na Borštnikovo srečanje. Moja želja je bila, da v nabor zajamem tudi tiste uprizoritve lanske sezone, ki zaradi poznega datuma premiere niso prišle v poštev za selekcijo prejšnjega festivala. Do prvega tedna junija sem tako - kot že omenjeno - v svoj osnovni nabor uvrstil nekaj več kot 110 produkcij; nekaj sem jih naknadno izločil iz podrobnega premisleka. Gledališki producenti so v selekcijo prijavili natanko sto uprizoritev, med njimi tudi več takih, ki jih moj prvotni seznam ni obsegal (na primer uprizoritve iz prejšnjih sezon, plesne predstave ipd.), tako da sem ob koncu izbiral med približno 110 predstavami.

* * *

V tekmovalni program sem uvrstil največje dovoljeno število uprizoritev, torej dvanajst; za to potezo sem se odločil delno zaradi tega, ker je bila produkcija zares obsežna, a tudi zato, ker si po mojem trdnem prepričanju vse izbrane predstave (Cenci, Amado mio, Malomeščanska svatba, Zasebno življenje, Manifest K., Od blizu, Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, Ko sem bil mrtev, Žabe, Pogovori, samogovori, Platonov in Persona) to uvrstitev v vseh pogledih tudi zaslužijo. Poleg samoumevnega kriterija, torej uprizoritvene kakovosti, sem bil pri izbiranju naklonjen predvsem tistim produkcijam, ki so izkazovale dejavno razmerje do svoje vsebine, tvoren odnos do narave gledališkega medija oziroma izrazit premislek o prostoru in času, v katerem so nastale.

Pri oblikovanju spremljevalnega programa sem v preteklem letu razmišljal o različnih možnih zasnovah, vendar pa je bilo vsem skupno prepričanje, da ta del selekcije ne bi smel biti - kot se to včasih primeri - nekakšna "druga liga" oziroma tolažilna nagrada za tiste producente, katerih projekti se niso uspeli prebiti v tekmovalni izbor. Na koncu sem se odločil, da sledim podobnim usmeritvam, kot sem jih imel pri snovanju tekmovalnega programa: izbral sem štiri produkcije, ki so po moji presoji kakovostne in vznemirljive, a bi bila njihova morebitna umestitev v ožjo selekcijo iz različnih razlogov vprašljiva: Love Dolls, Škrip Orkestra, sklop performansov Via Nova in monodramo Noč čisto na robu gozdov. Prepričan sem, da bo vsaka od njih dodala pomemben delček v mozaik tistega, kar je v preteklem letu nastalo najboljšega v slovenskem gledališkem prostoru.

Gregor Butala,
selektor 45. FBS