Nagrade 44. festivala Borštnikovo srečanje so podeljene

Ponedeljek, 26. oktober 2009

Žirija 44. Festivala Borštnikovo srečanje

Predsednik:

dr. Blaž Lukan

Člani:

Mario Brandolin
Gregor Butala
dr. Maja Haderlap
mag. Mojca Jan Zoran

Izjava strokovne žirije 44. festivala Borštnikovo srečanje

Strokovna žirija letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje v sestavi Mario Brandolin, Gregor Butala, dr. Maja Haderlap, mag. Mojca Jan Zoran in dr. Blaž Lukan kot njen predsednik ugotavlja, da program, ki ga je izbrala selektorica dr. Barbara Orel, avtorsko suvereno reflektira, torej tako odseva kot premišlja slovensko gledališče danes, hkrati pa obžaluje, da izbor selektorice ni bil izveden v celoti, saj se festivala ni udeležila izbrana uprizoritev Slovenskega stalnega gledališča Trst. Člani žirije tudi letos ponavljamo lansko ugotovitev, da je sodelovanje dveh članov žirije, ki ne prihajata iz slovenskega gledališkega prostora, hkrati pa slovensko gledališče poznata, prispevalo k objektivnejšemu pogledu na izbrane uprizoritve, in priporočamo, da festival to prakso ohrani. - Žirija letos ni podelila nagrade za gledališke inovacije in estetski preboj, saj je mnenja, da nobena uprizoritev v programu ni ustrezala specifičnim kriterijem zanjo, vse svoje odločitve pa je sprejela soglasno.

Nagrade 44. festivala Borštnikovo srečanje

VELIKA NAGRADA FBS ZA NAJBOLJŠO UPRIZORITEV

Heiner Müller: Macbeth po Shakespearu v režiji Ivice Buljana in produkciji Mini teatra ter koprodukciji Novega kazališta Zagreb, Cankarjevega doma Ljubljana in ZeKaeM Zagreb

Uprizoritev Macbeth po Shakespearu raste v asketski, a celovit, na videz neobvladljiv in nevaren organizem, v uprizoritveno telo, ki pa vseskozi dramaturško in režijsko premišljeno vodi nastopajoče po robovih čiste moči ter v svoj tok neubranljivo povleče še gledalca.

Buljanov Macbeth za popoln učinek ne potrebuje ničesar razen igralcev, zanaša se na njihovo mladostno, moško energijo, ki ji dodaja izkušenost dveh igralk, ene prav tako v moški vlogi, in jih spusti v gladiatorsko areno, kjer poteka boj telo na telo, v katerem ni nikomur prizanešeno, hkrati pa se nenehno zaveda, da je arena tudi gledališki oder, na katerem se je mogoče poigravati, kolikor se da, in se igre tudi v vsakem trenutku zavedati. Macbethova surova igra se odvija v neposredni bližini gledalca, ki hočeš nočeš tudi sam postane del te peklenske, do dna razgaljene uprizoritve.

NAGRADA ZA NAJBOLJŠO REŽIJO

Jernej Lorenci za režijo uprizoritve Oresteja Ajshila v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

Jernej Lorenci je Orestejo prebral kot temeljno besedilo evropske civilizacije in v uprizoritvi raziskal možnosti njenega sodobnega učinka, s posluhom za izvirno dramsko govorico je v njej našel asociativno bogate uprizoritvene možnosti in jih avtorsko zrelo izkoristil.

Lorenci je skupaj z igralci gledalca soočil s sodobno dramo, v kateri je pozornost s herojskega Oresta premaknil na "človeško" Klitajmestro in v katero mu možnost vstopa najprej olajša režijsko izvirna izvedba zbora z enim samim igralcem kot vodnikom in komentatorjem, nato pa na prvi pogled nenavadna in neizbirčna, na trenutke fragmentarna in poetična, a v resnici natančni in konsekventni uprizoritveni logiki sledeča izbira performativnih postopkov in sredstev.

PET ENAKOVREDNIH IGRALSKIH NAGRAD

• Polona Juh za vlogo Klitajmestre v uprizoritvi Oresteja v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

Polona Juh s ponotranjeno, obenem pa izrazito in intenzivno igro lušči podobo Klitajmestre iz mita in okostenelih stereotipov, daje ji čustveno razsežnost, preteklost in globino ženske, ki se bori za dostojanstvo in življenjske vrednote.

Klitajmestra Polone Juh je temni ogenj, koncentrirano jedro predstave, ki kljub resignaciji še vedno izžareva prevratno moč in da slutiti, da se v njej spaja slutnja starega sveta, ki se z globoko bolečino upira prevrednotenju in izničenju matriarhalnih načel. Skozi igro Polone Juh poblisne nekaj arhaične ženske obupanosti na prelomnici časa tudi v našo dobo.

• Marko Mandić za vlogo v uprizoritvi Macbeth po Shakespearu v produkciji Mini teatra in koprodukciji Novega kazališta Zagreb, Cankarjevega doma Ljubljana in ZeKaeM Zagreb

Marko Mandić je odigral Macbetha z neustavljivo, a vseskozi nadzorovano močjo, na skrajni meji razumskega in že čez njo, a hkrati iz samega jedra njegove eksistencialne in bivanjske resnice.

Mandićev Macbeth je zdaj otrok, ki razdira svet za zabavo, zdaj sin, ki z materino pomočjo preverja moč in oblast, zdaj ljubimec, ki pada v globine erotike in igre, zdaj človek z gonom po udejanitvi volje do moči zaradi nje same in zaradi slasti, ki prihaja z njenega dna, zdaj slehernik, ki ne more razumeti, da njegovo prizadevanje navsezadnje trči ob nedoumljivo, iracionalno moč, ki svet vendarle vrne na stari tir. Marko Mandić je do kraja telesen igralec, do zadnje mišice razgibana statua, ki pa ji še bolj kakor v svet usmerjena akcija robove kleše v sebe samega obrnjena in nenehno sprašujoča trpnost.

• Nataša Matjašec Rošker za vlogo v uprizoritvi Veter v vejah borov v izvedbi Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor

Nataša Matjašec Rošker sporočilo ostarele pesnice Komachi poda v časovno kratkem ter igralsko minimalističnem nastopu, ki v čistosti in silovitosti gole prisotnosti presvetli celotni oder in zareže globoko v dušo.

Človeška krhkost in minljivost, vpeti v ravnodušni tok nenehno premenjajočega se sveta, se v predstavi Veter v vejah borov zgoščujeta v liku nekdanje lepotice, ki hira v osami in revščini. Nataša Matjašec Rošker v vlogi, ki zahteva skrajno okleščeno in pritajeno rabo izraznih sredstev, z grenkobo v pogledu in strtim glasom, ki pronicata iz negibnega, od časa, pozabljenih sanj in neusmiljenega teka življenja utrujenega telesa, z drobnimi kretnjami, pomežiki, trzaji, predvsem pa s silnostjo notranje zbranosti preseva resnico bivanja, ki se vzpenja iz pretehtano izrisane razpoke med likom in igralko samo.

• Igor Samobor za vlogo Tantala v uprizoritvi Oresteja v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

Igor Samobor je z vrhunsko igro pretvoril antični zbor, neosebnega komentatorja dogajanja, v polnokrvno dramsko osebo, ki z ustvarjalno energijo in stalno igralsko prezenco vodi celotno uprizoritev.

Samoborjev Tantal je lik iz mesa in krvi, vpet v odrski čas, prostor in dogajanje. Hkrati pa v sebi nosi in izraža mitsko brezčasnost ter ohranja distancirano vsevednost in komentatorsko naravnanost antičnega zbora. Samoumevno preciznost, tehnično dovršenost in bogat razpon igralskih izrazov je Igor Samobor v vlogi Tantala združil z igralsko inteligenco ter strogo vodeno in nadzorovano, a skozi celo uprizoritev prisotno neusahljivo ustvarjalno energijo.

• Branko Šturbej za vlogo Peera Gynta v uprizoritvi Peer Gynt Henrika Ibsena v izvedbi Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor

Branko Šturbej Peera Gynta, tega sprenevedavega blodnjavca, vpne v maestralni lok od otročje razposajenosti do predsmrtne ekstaze, med zapeljivca in zapeljanca, skušnjavca in skušanega, v široki paleti igralskih izrazov, a vselej tesno zlit z vlogo.

Šturbej kot Peer Gynt je več kot zgolj vetrnjaški dramsko-pravljični lik, ki v svoji izmuzljivi, begavi, včasih skorajda groteskno trmasti eksistenci deluje bolj kakor nekakšen idejni konstrukt ali značajski vzorec. Branko Šturbej vlogo, v katero vstopa scela, brez vsakršnega ostanka v telesnem ali duševnem naponu, s silovito igralsko intenzivnostjo razpne kot smisel iščočega slehernika v prepadih med različnimi ravnmi bivanja ter vprašanji lastne resnice in uresničenja, ki se obupano oklepa vsakokratnih dozdevkov krhkega identitetnega jedra, na katerih se vzpostavlja.

NAGRADA ZA MLADEGA IGRALCA

Jure Henigman za vlogo v uprizoritvi Macbeth po Shakespearu v produkciji Mini teatra ter koprodukciji Novega kazališta Zagreb, Cankarjevega doma Ljubljana in ZeKaeM Zagreb

Igro Jureta Henigmana v različnih vlogah v uprizoritvi odlikujejo raznovrstni igralski izrazi, suverenost, natančnost in divja energija.

Kljub navzven prevladujoči divji energiji, ki je v igri Jureta Henigmana kot vodilo v polni meri prisotna od začetka do konca uprizoritve, so liki, ki jih igralec udejanja, natančno zasnovani, izrazno igralsko pestri in nadzorovani. Henigman igralsko ne podlega moči in energiji uprizoritve, temveč jo s svojimi, tudi tehnično izdelanimi vlogami, ustvarja, nadzoruje in stopnjuje do skoraj neznosne intenzitete. 

TRI ENAKOVREDNE NAGRADE ZA DRUGE DOSEŽKE

• Marko Japelj za scenografijo v uprizoritvi Peer Gynt v izvedbi Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor

Marko Japelj z domišljenim prostorskim konceptom in s skladno manipulacijo odra daje večplasten prostor Gyntovemu svetu in njegovi fantaziji.

Scenografija Marka Japlja omogoča pretok večplastnega dogajanja v vseh dimenzijah, zaznamuje igro in potek drame, ji daje čvrst okvir in ji obenem odpira nove izrazne možnosti. Poigrava se z intimnostjo in s praznino prostora ter z omejevanjem in odpiranjem odrskih razsežnosti. Japljeva scena ne interpretira drame, temveč v celoti služi imaginaciji glavne osebe, je čarobna škatla, v kateri Peer Gynt sanja in razpreda svoje življenje. Je visoko funkcionalna in nevsiljiva, obenem pa sproščeno razigrana.

• Peter Penko za avtorstvo glasbe v uprizoritvi Portret neke gospe Henryja Jamesa v produkciji Anton Podbevšek Teatra Novo mesto in Teatri di vita Bologna

Glasba Petra Penka je zvok, prostor, čas in akter ter tako bistven in neločljiv del koncepta uprizoritve.

Peter Penko skozi celotno uprizoritev na racionalni in intuitivni ravni suvereno vodi zvočni dialog z gledalcem in uprizoritvijo samo. Njegova glasba ni le zvočna podpora koncepta uprizoritve. V svoji večplastni pojavnosti je glasba na sebi, hkrati pa prebija območje glasbenega izraza ter bistveno sooblikuje prostor, vzpostavlja ritem in ambient in je neposredna nosilka pomena in naracije.

• Matjaž Berger za avtorski uprizoritveni diskurz Portret neke gospe v produkciji Anton Podbevšek Teatra Novo mesto in Teatri di vita Bologna

Uprizoritev sestavljata dve plasti, ki šele skupaj tvorita njeno pravo "resnico"; ena je uprizarjanje dekonstruirane literarne predloge, druga intimni mentalno-teoretski zemljevid režiserja Matjaža Bergerja, ki je hkrati počelo in rezultat tega nenavadnega zlitja.

Avtorski diskurz Matjaža Bergerja vzpostavlja svojevrsten konceptualni kozmos, v katerem se mešajo literarne, teoretske in umetnostnozgodovinske reference, semantični labirint, kjer se pot vije proti ekstazi označevalca, ki se na vsakokrat nov in nepričakovan način materializira v konkretnih scenskih dogodkih. Tako je tudi uprizoritev Portret neke gospe v temelju možna le skozi specifični ustvarjalni pogled, ki pa ni le "negibni gibalec" predstave, temveč se v njej tudi vsakič dejavno oplaja.

NAGRADA DOMINIKA SMOLETA ZA PREVOD

Marko Marinčič za prevod Ajshilove drame Oresteja v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

Marko Marinčič s svojim prevajalskim pristopom na novo odkriva estetske prvine izvirnika in prepričljivo prelije Ajshilovo besedilo v vsem njegovem poetičnem bogastvu v slovenski jezik.

Z ohranjanjem originalnega ritma in izvirne grške metafore prevajalec odstira večpomenskost izvirnika, omogoča nove vpoglede v globino, bolečino in poetično moč Ajshilove drame. Njen prevod gledalca in bralca nagovarja celovito in mu ponudi pot skozi čas, ki se kot lok pne med preteklostjo in sedanjostjo. Marko Marinčič tako davni izvirnik približa našemu sodobnemu dojemanju.

Strokovna žirija 44. FBS:

dr. Blaž Lukan, predsednik
Mario Brandolin
Gregor Butala
dr. Maja Haderlap
mag. Mojca Jan Zoran