Dobitnik Borštnikovega prstana – Janez Hočevar
Foto: Stanko Gruden/STA
Pokrajina igralskega opusa Janeza Hočevarja je izjemno razgibana in kompleksna.
Gledališka zgodovina izpričuje, da je Janez Hočevar mnogostranski igralec, sicer nadarjen za komične vloge, vendar se ni dokončno zapisal enemu samemu žanru in v njegovih kreacijah posameznih likov se pogosto kaže izrazita amorfna dvoumnost. V tej luči sta vsakršna enoznačna tipizacija ali etiketiranje njegovega igralskega dela nestrokovni in netočni, čeprav lahko preberemo, da so z angažiranjem Hočevarja za resne vloge celo režiserji veliko tvegali. Ko se je pod režijskim vodstvom Dušana Jovanovića leta 1980 na odru MGL pojavil kot Jerman v Cankarjevih Hlapcih, je bilo v dvorani zelo napeto. Slišati je bilo: "Viš ga, Rifle!" In Jože Javoršek se je ob premieri Lužanovih Srebrnih nitk spraševal, "zakaj se gre ta odlični igralec Rifleja …, ko bi lahko bogatil slovensko gledališče s svojo zrelo umetnostjo".
Hočevarjevo zbliževanje z igralskim poklicem se je začelo po neuspeli maturi, ko si je v Drami SNG Ljubljana poiskal honorarno zaposlitev usmerjevalca reflektorjev. Iz ptičje perspektive je občudoval delo Staneta Severja, Aleksandra Valiča, Duše Počkaj in mnogih drugih. Študij dramske igre je zaključil na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, in sicer v razredu prof. Vide Juvan. Prejel je študentsko Prešernovo nagrado za vlogi Državnega pravdnika v Bratih Karamazovih Dostojevskega (1962) in Sganarella v Molièrovem Zdravniku po sili (1963). Prof. Vida Juvan je v utemeljitvi zapisala, da sta "ti dve vlogi diametralno nasprotni" in da je bil v njuni "realizaciji nadpovprečen".
V času študija je prispeval manjše vloge v uprizoritvah Slovenskega mladinskega gledališča in Odra 57: Plešasti pevki Eugèna Ionesca, Aleksandru praznih rok Vitomila Zupana, Zasilnem izhodu in Kaznjencih Petra Božiča, Igricah in Nekaj malega o čakalnicah in življenju Dominika Smoleta in v prepovedani igri Topla greda Marjana Rožanca.
Po zaključku služenja vojaškega roka se je leta 1966 zaposlil v Drami SNG Ljubljana. Prva večja vloga v Drami je bila vloga študenta Tončka v Linhartovi veseloigri Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1966), kjer je sodeloval z režiserjem Viktorjem Molko. Dve leti pozneje se je srečal z Jurijem Součkom, ki je temeljno posegel v razvoj mladega igralca, saj je v njem prepoznal, kot se je sam izrazil, tisto "potrebno žlahtno komedijantstvo" in potrebo po ekspresivnosti, "potrebo po govorjenju resnice". Z vlogo Arhitekta v Arrabalovi kontroverzni igri Arhitekt in asirski cesar (SNG Drama Ljubljana, 1968) je zaobjel travmatični svet arrabalovskega gledališča, v katerega je vržen človek, obremenjen z obupom in grozljivim humorjem. Hočevar je ponazoril ta svet s sredstvi "infantilne igre" in je bil neposreden v "svoji naivnosti". Njegov igralski postopek je takrat sodil med redke poskuse v interpretaciji, in sicer kot premik od prezentacije k oblikovanju živega in polnokrvnega lika, ki na odru v resnici živi svoje življenje. Z vlogo Filatelista v Jovanovićevi igri Znamke, nakar še Emilija … v režiji Žarka Petana je pokazal svoj naslednji veliki igralski dosežek. Upodobitev je bila izpiljena do najmanjše podrobnosti; "majhna, kramarska in pikolovska duša, zakompleksirana, nesproščena", kot je zapisal Lojze Smasek. Za obe vlogi je na sarajevskem Festivalu malih in eksperimentalnih odrov (1969) prejel nagrado zlati venec.
Pri štiriintridesetih letih se je odločil za svobodni poklic. V tem času mu je bil velik izziv preživetje. Sodeloval je pri komercialnih projektih, na televiziji, pri radijskih igrah, serijah za odrasle in otroke, v otroških nanizankah, kot sta Naočnik in Očalnik ter Leteča pipa Trapolo HAHA 33, v uspešni otroški glasbeni TV seriji Kuhinja pri violinskem ključu, v oddaji Moped-show, upodobil je znamenitega vojaka Švejka, v času smučarske evforije je s svojim prepoznavnim zaščitnim znakom, črtastim šalom, sodeloval pri žrebanjih Podarim - dobim. Janez Hočevar je tudi mojster radijske igre in umetniške besede. Obvladuje vse zvrsti, od otroške radijske igre do najzahtevnejših eksperimentalnih del. Arhiv Radia Slovenija hrani 351 del z njegovim glasom. Za eno svojih radijskih vlog je prejel nagrado na mednarodnem radijskem festivalu v Ohridu.
Konec sedemdesetih, začetek osemdesetih let je intenzivno obdobje v kreiranju njegovega igralskega biosa. Ustvaril je vrsto izjemnih kreacij: Miller v Schillerjevi igri Spletka in ljubezen (MGL), za katero je prejel Borštnikovo nagrado, Jerman v Cankarjevih Hlapcih (MGL) in Faust v Grabbejevem Don Juanu in Faustu (Drama SNG Maribor). Za vse tri vloge je leta 1981 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Z vlogo Starca v Lužanovih Srebrnih nitkah v Eksperimentalnem gledališču Glej (1978) je svojo spretnost v upodobitvah človeških usod v mejnih, med seboj izključujočih situacij, še poglobil. Andrej Inkret je ob tem zapisal, da mu je "ostal v spominu Janez Hočevar v vlogi nesrečnega, zaljubljenega in poželjivega starca: presenetljivo zlitje sentimentalnosti, strahu in veseljaškega komedijantstva". Tudi za to vlogo je prejel Borštnikovo nagrado.
Da je Janez Hočevar igralski homo universalis, dokazujejo tudi njegovi dosežki v glasbenem gledališču in pri filmu. Svoj nesporni pevski talent je izkazal v operah Netopir in Vesela vdova ter mjuziklih Goslač na strehi in Neron. Za vlogo očeta Petana v filmu Kavarna Astoria je na Filmskem festivalu v Pulju prejel prestižno nagrado zlata arena. Njegov uspeh so mediji pospremili z naslovi: "Tveganje brez šala", "Rifle, ki ni Rifle", "Rifle, kakršnega še ne poznamo".
Leta 1992 se je podal v pedagoške vode na AGRFT v Ljubljani, kjer še danes kot redni profesor za dramsko igro študentom s posebno senzibilnostjo predaja svoje izkustvo umetnosti igre. Odraz uspešnosti njegovega pedagoškega dela so njegovi študentje - prejemniki študentskih in univerzitetnih Prešernovih nagrad kot tudi nagrad na poklicnih odrih in festivalih.
Janez Hočevar je sodoben igralec. Uvršča se med vrhunske slovenske igralce, kar je dokazal s svojimi številnimi in nepozabnimi kreacijami v gledališču (po oceni Vasje Predana je zgolj v poklicnih gledališčih samo resnih vlog odigral okoli šestdeset), na filmu, televiziji in radiu. Njegova odlika je pravzaprav to, da obvladuje vse zvrsti in žanre ne glede na medij, v katerem nastopa. Njegova karizmatična prezenca je gotovo rezultat njegovega dela, ki se zrcali v sposobnosti za "zbranost". Takrat zavestno prepleta dvoje ravni ustvarjalnega procesa: racionalno in emotivno. Njegov dar je radost najprej do življenja, potem do lika in seveda še njegova visoko razvita intuicija. Gradnje lika se loteva z nekakšno skepso, kar preprečuje prezgodnjo zadovoljitev z definicijo lika. Janez Hočevar skozi posamezne ponovitve uprizoritev lik razvija naprej in išče ključ do bistva stvari. Čeprav ga stroka po eni strani uvršča med izjemne komične igralce, kar nedvomno drži, pa po drugi strani ravno z naborom nadvse raznovrstnih vlog to podobo ruši, saj z načinom svoje igre dokazuje ne-enoznačnost, razpetost med vsemi dramskimi zvrstmi. Sem nedvomno sodi tudi njegova karakterna odlika - "otroška naivnost" ali sposobnost oziroma čut za "čudenje".
Janez Hočevar se tako z vsemi svojimi igralskimi kreacijami zapisuje v zgodovino slovenskega gledališča, radia, filma in televizije.
Simona Ješelnik, univ. dipl. dram.
CTF UL AGRFT Ljubljana